Polona-vsegapomalem

Please dont go!!!!

2012-03-02T09:14:00.001-08:00

Please stay
by the door
I promise to showel you
no more.

You, the winter prime
dear dear snow
I ask you one more time...
PLEASE DONT GO!!!!!

Sem žalostna ko tako hitro sneg pobira :-(

Ja nč, kolo bo treba napumpat :-)

žganci iz sveže zmlete ajde

2012-02-26T03:57:00.000-08:00

Če pa še babica reče, da takih žgancev že od otroštva ni jedla, bo pa že držalo....

...da je bilo tole res za krožnik polizat...sicer malo več dela kot ponavadi, a se je splačalo. Kupljena moka se res ne more primerjati s sveže zmleto. Industrijsko mleti moki že pred mletjem odstranijo kalčke in s tem glavnino beljakovin, vitaminov in mineralov . Ostane samo še redilni škrob, ki ga kupujemo in jemo. Dobesedno katastrofa kaj vse nam prodajo.

Ker polnovredna moka ni obstojna, je najbolje, da si nabavimo priročen mlinček na kamen in si moko sproti nameljemo.

po presejanju dobimo moko in luščine, ki jih lahko natlačimo v vzglavnik za boljši spanec.

Babica je že zdavnaj vse pojedla, pa si še kar popeva tisto: žgance mu bom skuhala, z ocvirki zabelila, ko bo ocvirke dol pobral, še mlekca bom prlila :-)

prvič turno (na nočno po smučišču Stari vrh)

2012-02-20T09:42:00.000-08:00

Če kaj, potem si pa moja prva turna smuka zasluži objavo tlele. Me je že tako dolgo mikalo, da sem končno kar izkoristila razprodaje in Merkatorjevo Piko z obročnim odplačevanjem. Tako je, pravijo, če kupiš, pa imaš.
Dobila sem tudi super inštruktorja (Walterja), sva malo pokompenzirala, da on me nauči osnov turne smuke, jaz pa njega počasne hoje :-)
No in ker je tako dober učenec, sva potrebovala uro in pol do vrhnje postaje žičnice Stari vrh. Prej je menda rabil 30 minut, tako da je zdaj končno imel nekaj več časa in se je lahko posvetil fotografiranju.

prvo navodilo: greva kar po bližnjici, kaj čva komplicirat

Madonca je že toplo, na smučišču pa kar precej gužve. Enkrat je potrebno delno prečit smučišče, in to kar najhitreje. Smučke so super, lahke, pancarji udobni, kot copati, zelo sem zadovoljna z nakupom. Samo še motorček namontiram :)

proge so lepe, nisem pa pričakovala, da mi bojo zastave razobesli

počitek na palicah je vedno bolj pogost: dihej, dihej....

Proti vrhu pa lepo za ograjo, po zaprtem desnem smučišču.

res lepa proga, jo večkrat občudujem

in končno na vrhu, no jaz šele čez ene pet minut za fotoaparatom.

Vse bi bilo dobro, če ne bi bila oblečena kot polh in sem se do vrha dobesedno prekuhala. No pa bom za drugič vedela. Aja pa hlače zamenjat, stare so z napako, vsako leto so ožje in zato precej neudobne.
Smučanje dol pa ni bilo preveč prijetno. Meto, ki je medtem ves čas smučala, je prav nesramno zbil en deskar. Vse preveč je norih dirkačev, ki sicer niso najboljši smučarji. Upam, da bo drugič več redarjev. In da bo drugič čimprej, najboljš že kar jutri.

mini hummer na elektriko

2012-02-19T01:34:00.000-08:00

Luškan, frajerski, polni se na električni kabel, vožnja praktično zastonj, parkirnina zastonj, prav tako ni treba plačati congestion charge (to je neka taksa ki se mora plačati za vsa motorna vozila, ki se vozijo po centru Londona, sicer 5 funtov na dan).

Sicer pa neudoben, trd volan, vse ropota, sama plastika, kot bi vozil gokarda. Nekaj takega kot fičko svoje čase, ali pa bolhca. Ampak včasih nam je bil dobri stari fičko čisto udoben...

Cena pa nič manj kot 12000 funtov (14400 eur).

Ja komaj da je dovolj velik za enega fajn dedca, če pa imaš v garaži še enega spodobnega za goste (beri: ugledni gosti iz Slovenije), in še enega malega za otroke, ja , potem pa že gre :-)

FISTC Sprint Evropsko prvenstvo v Trbižu v Italiji.

2012-02-11T06:16:00.000-08:00

Ta vikend se v Trbižu odvija evropsko prvenstvo vlečnih psov. Sodelujejo tudi slovenski tekmovalci.
Navijamo zanje in za njihove štirinožce!!!

tekmovalci s strahom spremljajo čase svojih sotekmovalcev

vprežne sani

stake out

hoooooooooouuuuuuuuu!!!

ski joring - dva psa

pulka (pulka je vmesni člen med psom in vodnikom in se sicer uporablja za transport )

Matjaž Ovsenek po dveh dneh vodi v svoji kategoriji, držimo pesti še za jutri

Pred štartom

smo pa nestrpni

psi so le dočakali in se odpravili na štart, komaj čakajo da se zapodijo v bele poljane

Ledena ptica

2012-02-08T04:57:00.000-08:00

Povsem predana
zavetju ledenega
vsakdana.

Ne stoj preblizu,
da srce otopelo
preveč se mi ne bo
pregrelo.

Pogubna mi bila bi
vročica tvojga lica,
zato zate vedno bom...
...ledena ptica.

ledno plezanje

2012-02-03T13:27:00.000-08:00

Danes popoldan, - 8 stopinj, hladno je, a če hočeš ledno plezati, mora biti kar mraz.
A kljub mrazu so tudi v ledu lahko užitki enkratni.

navezovanje štrika -višina 20m

Občudujem prelepe ledene skulpture, tako čiste so...

čreda ovac

ob fotografiranju še na ogrevanje pozabim...ufff, se mi je že zanohtalo :-)
Hitro bo treba migat....

više ko lezem, topleje postaja

ptički pojejo :-)

nič več ne zebe

Walter prav uživa ob klatenju ledenih sveč

Anže pa razsuje še kar je ostalo...v bistvu je bilo to potrebno, da bo voda ki šprica od zgoraj lahko bolj curljala v notranjost in bo prihodnjič več ledu.

vse prehitro se je stemnilo, a z lučko se še kar da...

Sicer za mnoge precej nenavadna misel, a meni je všeč mraz. Da me sproti ohlaja :-)

Pokljuka te dni

2012-01-24T08:56:00.000-08:00

Pogled iz planine Javornik na Viševnik

huraaaa na Viševnik

plaz oblakov

na vrhu

smučišče sicer ne obratuje, ampak smučat se pa kar da...

večerni tek po gozdnih poteh

svežega snega komaj dovolj za eno kepo, žal je snežilo samo za vzorec

gospa Tajga

tekaške proge po gozdovih niso urejene

na planini Javornik so čudovite proge, pa nikjer nikogar.

sami smo na celi planini, potem ko smo se prejšnji dan že naveličali gužvanja s postavnimi ruskimi reprezentanti na biatlonski progi na Rudnem polju

dopust nad vsemi dopusti

proge na planini Javornik zaenkrat še v odličnem stanju, samo do tja ne najde vsak, kar je dobro :-)

Tepee - indijanski šotor

2012-01-15T09:07:00.000-08:00

ali praznovanje malce drugače...

Kozorogi pač nimamo te sreče, da bi si v januarju privoščili rojstnodnevni piknik na prostem, a vedno kot pri vsaki stvari je še ena možnost...in mi smo jo dobro izkoristili...

šotor izposojen za čez vikend - imeti moraš dobre zveze in pridne prijatlje

ogenj pozimi ogreje notranjost na do 15 stopinj

14 sedišč

čarobnost živega ognja

sač ali pojedina izpod peke

teletina , zelenjava in gobe, vse iz enega lonca

zanimiva izkušnja za bele brate in sestre

kadar ogenj lepo gori, tudi z dimom ni težav

jutro....in naslednji dan ponovimo vse skupaj

Velki vrh nad Jezerskim

2012-01-08T11:45:00.000-08:00

Moji novi gojzarji so vso stvar vzeli kar malce preveč resno. Na vrhu jim še kar ni bilo dovolj.

vreme čudovito, tudi pihalo je samo na nekaterih koncih

pot še vedno strma, a lepa, samo svež sneg, in proti pričakovanju nič ledena.

gazimo, ponekod skoraj 50 cm snega

na vrhu tako malo prostora, da se še fotograf ne more slikat z nami :-)

Fantje so lepo pridni in v vrsti čakajo na čokolado :-)

Dol je šlo kar hitro, malo tudi po riti :-) Smo srečni , samo da smo na snegu.

Svežina nekega jutra

2011-12-26T03:26:00.000-08:00

Pride včasih mrzel dan,

ki otopele čute osveži.

Kot hladen tuš.

A tudi žarek sonca nam je dan,

ki temne oblake razkadi.

Čistilec duš.

Dobro jutro, sočutje

2011-12-20T10:01:00.000-08:00

Želim si, želim tebi,
želim vsakemu globoko v sebi,
čutiti neizmerno moč,
ki rodi sočutje jo, pomoč.

Ne odvračajmo pogleda,
naj se naših src dotakne beda,
ki nekʼtere spremlja skozʼ življenje,
jim ne prinaša upa, le trpljenje.

Večni krog ljubezni bi sklenili,
z vsem, kar bomo ubogim podarili.
Ljubezen nepodarjena,
pa za večno ostala bo, zgubljena.

Parkeljni v Puštalu

2011-12-05T12:23:00.001-08:00

Že od štirih popoldan sedi na krušni peči mala Polonca, stisnjena v kot, skrita v sto odej, v pričakovanju največjega dogodka, o katerem sanja vsako leto že tedne prej. Lulat hodi vsakih petnajst minut, seveda ko se prej dobro prepriča, da parkeljnov še ni blizu. Pokuka izza vrat WCja in kot strela švigne spet nazaj po najkrajši možni poti. In šele okrog 20. ure zvečer se začne... zasliši se strahovito brlizganje luciferja, kričanje otrok, ki po vasi bežijo pred ogromnimi kosmatinci z dolgimi rdečimi jeziki in ogromnimi rogovi, rdečimi gumijastimi pendreki, katerih udarec strahovito zapeče, rožljanje verig in...tuljenje in rjovenje, ki para ušesa...in potem pride on...v beli obleki, s snežno belo brado...in reče...no Polonca, a si bila ti letos kaj pridna? In v trenutku je pozabljen ves strah in groza, tam je samo še on, sveti Miklavž, vrhunec vseh otroških sanj, v vsej svoji milini, obkrožen s prelepimi angeli in s polnim košem daril.

prav na tej peči sem se tudi sama včasih tresla ko šiba na vodi

Več o tem »

Aragonitni ježki

2011-12-05T09:03:00.001-08:00

Aragonitni ježki so posebne igličaste oblike kristalizacije minerala aragonita, ki spominja na ježke in so nasploh zelo redki. A narava nas je obdarila z njimi prav na Gorenjskem, kje točno pa naj raje ostane skrivnost. Saj nekateri očitno ne morejo da ne bi otipavali teh čudovitih tvorb ali jih celo odnašali s seboj za spominek. Jamsko okrasje je samo v jami res čudovito, neponovljivo, unikatno.

Božičkovi jelenčki ujeti v aragonitu

jelenčki obrnjeni na glavo, resnica je, da aragonitni ježki nastajajo samo na stenah in stropu jam.

Nekdo je pač MORAL gledati z rokami.

Smo že smučali na Starem vrhu

2011-11-27T07:02:00.001-08:00

Sicer pravega snega še ni, sedežnica tudi ne obratuje, proge niso urejene, karte sploh ne moreš kupit (to sicer ni najhuje)....ampak vse to nas ne odvrne, da ne bi šli na to prelepo nedeljo smučat na Stari vrh.
Z avtom se lahko zapelješ prav do koče na dobro kosilo (mmmm krvavice z žganci in zeljem), seveda greš lahko gor tudi peš, ampak danes smo se malce razvajali. Potem pa skok v pancarje in na preizkus umetnega snega, ki je že kar precej zalil progo. Malo ledu, malo trave, vmes pa krasen lih prov mehak sneg. Ja pol pa spet malo ledu, tako da do dna izzivov polna smuka. Polona in Meta torej letos prvi otvorili sezono na Starem vrhu, juhuhu!!!!

Več o tem »

Stake out Smlednik 2011 film in fotografija

2011-11-18T10:44:00.001-08:00

foto Matija Ovsenek

Stake out se imenuje prizorišče, kjer se odvija tekmovanje in začasno domovanje vlečnih psov in njihovih lastnikov. Takole je bilo tam te dni...

Več o tem »

Evropsko prvenstvo vlečnih psov

2011-11-13T02:27:00.001-08:00

Naslednji vikend se bo v Smledniku odvijalo 5. evropsko prvenstvo čistokrvnih polarnih vlečnih psov 2011.Ta šport pri nas še ni toliko poznan, a zato toliko bolj zanimiv. Lahko smo ponosni, da je bil Smlednik izbran za gostitelja tega mednarodnega dogodka, katerega idejni vodja je Matjaž Ovsenek, ki že vrsto let tudi sam tekmuje v bikejoringu.
Pri letni različici pasjih vpreg (cart ali tudi dryland) psi namesto sank vlečejo tekača , kolo ali voziček, ki je ponavadi štirikolesnik. Med polarne vlečne pse spadajo sibirski husky, samojed, aljaški malamut in grenlandski pes. Vodnik in njegov pes (ali psi) se bodo v Smledniku preizkusili v naslednjih disciplinah.

- Canicross (tek s psom)
- Bikejoring (kolesarjenje s psom)
- Scooter, kjer psi vlečejo skiro namesto kolesa
- Cart (voziček), katerega lahko vleče različno število psov (8, 6, 4 ali 2)
Na tekmovanje je do zdaj prijavljenih že 99 tekmovalcev iz vse Evrope.

Bikejoring - Matjaž in Kira na tekmi v Bazovici

Caniross - Ivan in Ark (moja favorita) v Bazovici

Nekateri pripeljejo na tekmo cel trop psov, ki tekmujejo v disciplini z vozičkom. In z vsakim posebej se je pred tekmo potrebno pogovorit....

Cart - voziček

Niti slana niti mraz (-2°) nas to jutro nista odvrnila od ogleda in preizkusa proge, ki jo na relaciji Dragočajna-Valburga-Hraše-Voglje-Trboje-Dragočajna že nekaj tednov pridno urejajo.

mlaji že stojijo v vsem svojem ponosu

današnji prvi preizkus proge

ki poteka po travnikih...

po prelepih gozdnih poteh...

Pomoč domačinov je neprecenljiva...

urejajo še najmanjše podrobnosti in označujejo potek prog

Vabljeni vsi k ogledu tega nadvse zanimivega dogodka in športnemu navijanju za domače tekmovalce.
Ogledi so brezplačni, organizator samo naproša, da svojih hišnih ljubljenčkov ne vozite s seboj, ker bi utegnili ovirati potek samih tekmovanj.

Tudi s Tajgo sva danes preizkusili progo. Vlekla me je ko nora, kar po luftu je šlo. Tekmovati še ne sme ker še ni stara 1 leto. Uživala pa je, ne pravijo zastonj da so to delovni psi.

pa še posnetek o dogajanju

Več o tem »

jamski mož

2011-11-06T01:54:00.000-07:00

Včeraj se je prikazal v soju naših jamarskih svetilk, in se čez hip spet povrnil v svojo večno temo in blažen mir.

posneto v jami Konasnica nad Dražgošami

Več o tem »

Prazno slikarjevo platno

2011-11-01T00:45:00.000-07:00

Rad naslikal bi obraz,
nedolžen, nežen, mil izraz.
V očeh ujel pogled ljubeč,
pogled od vseh najbolj čuteč.

Pozabil sem vse lepe te spomine,
zdaj žalost nikakor me ne mine.
Ko ležem in zaprem oči,
se le še zadnji tvoj izraz trpljenja kaže mi.

Kje naj iščem, kje naj gledam,
da srečen tvoj obraz ugledam?
Saj ko dobro vem, da za vedno bo,
prekrit s črno to zemljo.

Pogled se izgublja mi v daljavi,
zaman odtenke prave iščem v naravi.
Ko zasanjan zrem v mesečino,
pogrešam rok tvojih toplino.

Tiho čakam le da pride dan,
ko čas prežene spomin trpljenja vstran.
Ko čutna kot nekdaj se mi boš prikazala,
da čopičem boš mojim pravo pot kazala.

jesen ob morju

2011-10-31T01:15:00.000-07:00

Kako se prileže umirjena igra čudovitih barv po razigranem pregretem poletju.

Jesen je lepa, barvita, žari v vsej svoji modrosti.

Posneto v Bazovici na Trstom, 30.10.2011

pogled na Trst

ognjeno rdeče nebo

2011-10-16T03:42:00.000-07:00

nas je ob večerih preteklega tedna prav razvajalo s svojimi čudovitimi barvami, ki jih je moj zvesti canonček A720 kar realno posnel.Kakšen boljši bi jih pa najbrž še polepšal. Torej kdor ni utegnil gledat v nebo nekaj pred 19.uro, je zamudil tole...

Ognjeno rdeče nebo

Krn

2011-10-04T09:08:00.000-07:00

Krn obsijan z večernim soncem

Nestrpno mi zazrto je oko
v to mogočno, skalnato goro.
Od daleč se prav mirna zdi,
v večernem soncu vsa žari.

Kako me vabi in me prosi,
mi veter vonj po Vrhu nosi.
Ne skrbi, Krn, strahospoštovan,
nama snidenja nekoč že pride dan.

Carpe diem

2011-09-28T11:51:00.000-07:00

Vreme je res čudovito, zakaj si ne bi vzela dopust sredi tedna, peljala možgane na pašo in zagrizla v strmine, npr. Storžiča....Na takle predlog sodelavke sem se seveda takoj odzvala. In sva šli....

štart v vasi Povlje

koča na Veliki Polani, med tednom je zaprta

na vrhu megleno, še k sreči, da ne vidiva koliko je še pred nama

pred nama sama strminaaaa

brez počitka ne gre

simpatična planinka

baby jagenjček, takoj je zbežal ko je zagledal dve "precej čudni ovci"

pogled z vrha

gorske kavke čakajo, da jim z neba pade kaj v kljun

in uspešen lov v zraku za mojim sendvičem


sv...... strmo je, po 1422 m vzpona so kolena pogrižena :-) Ampak se je pa splačalo.		Čudovit dan je bil.

(S)misel življenja

2011-09-19T09:12:00.000-07:00

Kot bi sklila
se misel je rodila.
Iz besede, pogleda,
naključja, ki to samo zgleda.
Je zamisel, ideja,
neustavljiva želja,
ki nenehno se vrača,
te v sanjah obrača.

Je ni vredno zavračat,
dvomit, odlašat,
Kot iskra zaneti požar,
te zmami izziva čar.
Ko enkrat vidiš
na cilju se tam,
ti pot je že
položena k nogam.

Vznemirjenje raste,
srce se prebuja,
zaveš se,
kaj vse nam življenje ponuja.
Se bojiš, hrepeniš,
kot slep mu slediš
v gorovja visoka
in v brezna globoka.

So krila razpeta
v svobodo poleta
in ko se vmes umiriš,
da, takrat veš, da živiš.
In ni dovolj živeti
in preprosto v Boga verjeti,
po občutenja sveta
se vernega spozna.

Življenje vedno najde pot

2011-09-10T03:43:00.000-07:00

Je drobna ptička priletela,
v kljunčku majhno zrnce vrtela.
Le kako je vedela zakaj,
da skriti mora ga na varen kraj.

Pravo skrivališče v zidu je odkrila,
in zrno nežno vanj je odložila.
Nihče ne ve zakaj,
nanj potem je čisto pozabila.

In zrno skrito je samevalo,
le sonce ga počasi je ogrevalo.
Kako je vedelo, zakaj,
posrkat mora kapljic zalogaj.

Ko pomladno jutro se je otoplilo,
je drobno zrno nenadoma skalilo.
Pognalo se je v zrak, kot v raj,
čeprav ni vedelo, zakaj.

In je rasla sama sred zidu,
kot od vseh pozabljena, cvetlica.
A zdaj ve zakaj... ko ugledam jo,
privabi mi nasmeh na lica.

Triglav - ko se stari očak pokonci postavi

2011-08-30T06:29:00.000-07:00

jutro na Kredarci

jutro je, Triglav še mirno spi


O ti debelušček ti, naš stari očak - Triglav iz malce drugačnega zornega kota.


In ko navsezgodaj komaj poškili na eno oko, mu že prvi pohodniki lezejo po trebuhu. Za tiste z malce domišljije - kar precej nejevoljen obraz na desni strani .

Več o tem »

Šentjanževo olje

2011-08-21T11:08:00.000-07:00

"Cvetov zdaj čas

in raznih je semen,

vse polno gleda stebelc iz slemen

v to poletno noč...."

Šentjanževka je rastlina kresnega časa, to je čas, ko sonce na svoji poti doseže vrh. 24.junij, Šentjanževo, najdaljši dan v letu, meni najljubši dan. Takrat naj se kurijo kresovi, kajti ogenj naj bi soncu ohranil moč. Ob kresu napolni sonce s svojim blagoslovom tudi rastline, in šentjanževka s svojimi zlatorumeni cvetovi, ki spominjajo na sonce, in krvavo rdečim sokom, ki se cedi iz zmečkanih cvetov, hrani v sebi skrivnostne moči kresne noči. Prav ta sok je bil že od nekdaj povod za celo vrsto bajk in za skrivnostne uporabe.Včasih so ljudje verjeli, da šentjanževka menda varuje pred strelo, zato so jo zatikali za okna, da ne bi treščilo v hišo.

Več o tem »

London pa prav danes kot v vojni

2011-08-10T11:01:00.000-07:00

Prav danes sta morala na pot, moj 19-letni sin David in njegova Maja. Ob 6-ih popoldan podatek iz Londona - na Totenham Ct.Rd. že zapirajo trgovine, vsi se bojijo prihajajoče noči. Naša dva naj bi prišla ven prav na tej podzemni postaji. Na internetu posnetki gorečih predmestij, skok ženske iz goreče hiše, ropanje trgovin, ljudi, napadi na avtobuse, napovedano 16000 policistov. Ponorela mladina, ki uničuje vse, kar jim pride na pot. Po mobitelu poskušamo sporočiti, naj nujno vzameta taxi, a številka je nedosegljiva. Najbrž sta še v letalu. Bolj kot spremljam novice, bolj me je groza. Zakaj smo jih sploh pustili? Pa saj včeraj še ni zgledalo tako hudo.
Več o tem »

So že jurčki!!!

2011-08-07T12:25:00.000-07:00

OK, povem samo to, da smo jih našli danes nekje na Pokljuki. Pa samo na sprehod smo šli, kaj bi šele blo če bi šli po gobe????

posvojenček Kofi prvič v Sloveniji

2011-07-27T12:14:00.000-07:00

Kako je Kofi prišel do sem, si lahko preberete tukaj

In zdaj smo ga le dočakali....in če je kdo mislil, da bo boječ - se je zmotil. In tudi če je kdo mislil, da bo razvajen in cmerav - se je tudi zmotil. Kofi je nežen, ustrežljiv, celo ubogljiv, je igrav in radoveden. Njegov "body language" je neverjeten, slovensko še ne zna, a se zelo hitro uči. Če pade, ne joka. Pobere se in gre naprej.

In kaj ima pri nas najraje? Na prvem mestu je det (dež) in oblaki, potem so živali (njim rad zapoje Old Mcdonalds have a farm), pa nanolin (trampolin), pa breg, ki ga prepleza prvič v življenju, pa rožice in spet dež. Očara me njegov nepremično zazrt pogled v nebo. Po vrtu ima toliko opravit, da pozabi jest in spat. Pravi otrok narave.Ne moreš da ga ne bi imel rad. In prav od njega se lahko veliko naučimo, predvsem cenit stvari, ki jih imamo sami za povsem samoumevne.

Takole je prispel. S svojim vozičkom, na katerem je vozil svoj kovček igrač.

doma je letal sem in tja, saj kar ni vedel, kaj bi najprej pogledal, kaj bi se najprej igral

obožuje sprehod v dežju, in s svojimi novimi sorodniki se odlično razume

navdušen nad dežjem

in kar ne neha strmet v nebo

in k oblakom

in prav obožuje visoko travo, posuto s cvetjem

in rožice

in seveda skok v lužo

niti štetje ovac na sosednjem bregu ga ne utrudi, nad njimi je tako navdušen, da je tole trajalo...in trajalo...In ko ga je mamica že skoraj prepričala, da so ovce šle spat, pa se je spet ena oglasila... in je moral nazaj na vrt ....

V glavnem, Kofi je čudovit in srečen otrok, in vsi ki ga poznamo, ga obožujemo. In ta zgodba je namenjena predvsem tistim, ki nameravate posvojiti otroka - naj vam ne zmanjka poguma!!!!

Več o tem »

S kolesom na Kolovrat

2011-07-14T07:54:00.000-07:00

Greben Kolovrata je prehodno območje med Zgornjim Posočjem na slovenski strani in Benečijo na italijanski strani. Midva z atom sva se ga odločila prekolesarit, počasi, sva rekla, saj sva na dopustu. Kolesa sva zajahala v vasi Volarje, pičila po glavni cesti proti Tolminu in še pred Tolminom zavila desno proti vasi Volče in Kolovratu.

In tako lepo počas´, pa z "andahtjo" ....

do prve razgledne točke, od koder se dobro vidi Metalcamp, ki se ta teden odvija v Tolminu.

Mercator v Tolminu ima ta teden najbrž daleč najboljši promet, saj metalci nosijo ven cele zaboje pijač in hrane. Hladilnikov ne zmorejo polnit dovolj hitro, zato moraš imeti kar srečo da dobiš ohlajeno pivo. In precej izstopaš, če nisi oblečen v črno in obdan z vsemogočimi okraski, obut v bulerje do kolen in potetoviran in ne vem kaj še vse je nekaterim mladim potrebno, da pokažejo, da obstajajo. Ampak, če jim tako paše, pa naj bo. Midva pa rajši v zeleni raj, ven iz te črnine.

Pričakovala sem, da je vzpona 9 km, vsaj tako nama je zagotovil domačin iz Volče. Res je 9 km do odcepa za Italijo, potem pa je še celih 5 km klanca, torej 14 km vsega skupaj in dobrih 900 m višinske razlike. Če bi to vedela prej, ne vem če bi šla, al bi pa tudi rekla ma pejva, sej imava čas.

Ko je najhuje, malce počijeva in občudujeva res prekrasne raznobarvne travniške cvetlice ob cesti...

Klanca pa ni in ni konca, vsake toliko že malo preklinjam, in to pomaga, da končno prilezeva na vrh - kao vrh, po tem je bilo še 2 km klanca, preden sva se začela spuščat proti Idrskem.

Zlezem s kolesa da pretegnem sklepe, ki so mi v kolesarski drži že kar zakrneli. Komaj znam še hodit :-) Razmigam se do muzeja na prostem in do vrha, do meje z Italije, ki se imenuje Pod gradom...

pogled skozi strelno lino proti Soči

Na vrhu ni gostilne, tako da se kmalu odpraviva naprej, saj sonce že neusmiljeno pripeka. Še že prej omenjena 2km trpljenja in malce glasnejšega preklinjanja, potem pa samo še uživancija pri spustu navzdol. Veter je ravno prav topel, da me preveč ne shladi, razgled pa prekrasen, ima te da bi kar poletel čez vse te vrhove. In tako čez greben ter navzdol proti Idrskem. Vmes še pokukava v Nebesa, to so luksuzne hiške s krasnim razgledom in ceno 270 euri na noč, torej res nebeško drage.

Midva pa raje v svoja nebesa, najprej pa še k Jazbecu pit pa jest pa spet pit.

In primerno okrepčana zavijeva proti Kobaridu, da prečkava Napoleonov most in se po stari cesti odpeljeva nazaj v Volarje. A ne vem zakaj je bilo dobro da sva zgrešila odcep (podvoz) za Napolenovo most in sva kar gonila naprej od Kobarida proti Bovcu V KLANEC kakšne pol ure ZA BREZ ZVEZE in to v NAJVEČJI VROČINI ob enih popoldan. No in na tej točki po prevoženih 1000 m višinske, kot da danes še ne bi bila 5 ur na kolesu, tle sem pa zaklela že tako kot je treba, zato sva se tudi oba hitro strinjala da sva zgrešila odcep in se v galopu vrnila nazaj dol. Če bi bil kakšen avto pred mano bi ga od jeze najbrž kar prehitela :-)

No pa konec dober vse dobro, noge so precej bolele ves popoldan, a po namakanju v Soči, blagodejni kremci in totalnem lenarjenju je bilo naslednji dan že vse uredu.

Slow food na BBQ

2011-07-08T02:09:00.000-07:00

Kaj je lepšega v teh toplih poletnih večerih kot s prijatelji zakurit ogenj, posest okrog njega in počasi jest in pit in neumnosti zganjat. Mi 4je smo si privoščili čudovit slow food na roštilju, na marmornati plošči, pravi luksuz. Drva - vse pride prav, najboljša pa so seveda bukova.

Najprej so bile na jedilniku bučke.Med pečenjem jih pokapamo z oljčnim oljem.

Solimo jih šele, ko so že pečene, tako kot gobe.

Mmmmmmmmmmmmm....

šampinjoni - zelo okusni, prav bi prišli tudi jurčki ampak kaj ko sami ne pridejo.

krompir, ta mlad, nekaj najboljšga

pleskavice v lepinji - tu smo že precej siti, tako da moramo malce poskočit da si naredimo v želodcu še pikico prostora za slastne hamburgerje. Žal, ne gre več kot četrt, pa če je še tako dober. Kakšna škoda...

Za sladico je bil melisin liker kaj pa drugega.

Po obilni večerji smo se še dolgo greli ob ognju in tešili žejo s pivom. Če pomislim, niti nismo bili tako žejni, zakaj smo potem spili.....no pustimo to...

Od vse hrane je ostal samo en hamburger. Zavili smo ga v alu-folijo in pustili na mizi. Ponoči je prišel medved, odvil folijo, vzel meso ven iz lepinje in ga najbrž...pojedel. No dobr, mogoče je bil pes, al pa Tom al pa Jerry, al pa tud mogoče polhi katere smo ves večer slišali letat okrog. Takrat smo itak že tako sladko spali v naših šotorih...

S kolesom na Mangrtsko sedlo

2011-07-05T16:06:00.000-07:00

Že odkar sem bila zadnjič gor, ( Mangrt 8.2.2011 ) tečnarim vsem po vrsti, da letos imam pa v planu prikolesarit na sedlo. In ves ta čas poslušam tudi sto razlogov proti: da nimam kolesarske kondicije, da je prestrmo, da je prevroče, pa da je gužva po cesti, ki je itak preozka, pa da kaj se bom še spomnila...
A Mangrt me je že večkrat zasvojil s svojo mogočnostjo in čudovitim razgledom, kot do vsake gore čutim tudi tu pravo strahospoštovanje. In zato sem si tudi izbrala zgodnje jutranje ure lepega sončnega ponedeljka, dneva, ko v gorah ni prevelike gužve, niti vročine, pa tudi strmo ni takrat :-)
In opogumil se je tudi naš ata, ki tako kot jaz nima nobene kolesarske zgodovine. Saj ne rabiš kondicije, da greš, kondicijo dobiš, ko greš. In sva šla.

Jaz vedno zagovarjam načelo, da se počasi daleč pride, zato štartam iz Mangrtske planine počasi s prvo in tako naprej v istem tempu. Ata pa piči kar z drugo in me vsake toliko počaka, izkaže se da je ta vzpon zanj šala mala, čeprav ga je prej kar malo skrbelo.

Vsake toliko se ustaviva da malo potresem in sprostim noge, se naužijeva razgleda, pa spet spočita naprej. Vsak ovinek odpre nov razgled, ki je vsakič bolj obsijan s soncem. Startala sva ob 6.30, pred nama ni nikogar. Veselim se že, da bom danes prva na cilju (v ženski konkurenci). Šele malo pod sedlom naju dohitijo prvi avtomobili, v glavnem Čehi in Madžari, ki so namenjeni na vrh Magrta.

Včasih me prime, da bi stopila s kolesa in si malce odpočila, a ko zagledam ata, ki me čaka na razgledni točki, me kliče in vzpodbuja, navija kot da bi gledal tekmo Tour de France, takrat še bolj pritisnem, v mislih mi odmeva rima v pravem kolesarskem ritmu, ki sem si jo izmislila za boljšo motivacijo v teh kriznih trenutkih. Ta je pa najboljši recept za vztrajnost.

Prisopiham do tunela, zadovoljna, da se bom tu po ravnem malce odpočila. Do sredine tunela že gre, tam pa ma zagrabi negotovost. Tema je, ne vidim niti sten, samo svetlobo na koncu tunela, in tja poskušam ciljat. No pa počasi že gre.

Vso pot naju spremlja prijeten jutranji hlad, ki razgretemu telesu prav dobro dene. Vse naokrog pa sonce že prijetno greje, proti vrhu ogreje tudi že kakšen ovinek.
In že sva pri odcepu za kočo na Mangrtskem sedlu. Kar ne moreva verjeti, da sva že tu, in če sva že tu, se zapeljeva pa še do vrha, kaj pa je to za dva taka dedca J.

Proti vrhu je cesta tako položna, da uspem z eno roko vzeti fotoaparat iz torbice, ga vklopit, in celo fotografirat. In tako naredim tole fotko zgoraj kar med vožnjo.

Na vrhu naju fotografira prijazen Madžar. Itak sva prišla sem gor samo da se slikava J. No pa da pomalicava, tale vzpon naju je kar zlakotnil. Pogledava na uro - 2 uri sva potiskala gor najinih skupnih 92 let, s tem da ima on 2 več. Potem pa nazaj dol v kočo, na pivo, ki sva si ga pa tokrat res zaslužila. Pa frutabelo tud.

Nazaj dol se pa tudi večkrat ustaviva, roke malce bolijo od bremzanja. Moraš biti kar previden, saj kakšen avto prav neslišno pride izza ovinka. Tako da spet počasi, s kontrolirano brzino, pa gre.

V tunel se kar veselo zapodim, nekaj časa me še spremlja svetloba vhodnega dela, potem pa kar naenkrat – tema. Občutek imam, da bom zdaj zdaj zadela ob skalno steno, najbrž kar v obe naenkrat, saj obok v trdi temi iz vseh strani pritiska name. Jooooooj, zakričim, ata pred mano ima tudi težave, saj ga sploh ne vidim več. Enkrat vinta po levi, pa spet po desni, sredine skorajda ne zadene več. In ko je bilo najhuje, zaslišim za seboj še motor – dva motociklista mi drvita za petami. Čim hitreje moram ustavit, balanca mi kar zavinta sem in tja, poskušam se približati levi steni, za katero se izkaže da sploh ni tako blizu kot se mi je zdelo, saj je sploh ne vidim. Zlezem s kolesa in šele po parih korakih zatipam mrzlo skalo. Dotaknem se je, to navado imamo vedno v jamah, moram se držati nečesa, preden se razgledam naokoli. Šele zdaj pogledam nazaj, motorista sta že skoraj pri meni in lepo počasi zapeljeta mimo. O super, si rečem, mi bosta pot osvetlila. A še preden se skobacam nazaj na kolo in spet zavintam parkrat levo in še parkrat desno, sta onadva že iz tunela. Tudi ata je že skoraj zunaj. Ja nič, bom pa poskusla tako kot bik na bikoborbah, ki se sfokusira na tisto rdečo cunjo. Glavo dol pa pičim proti beli tarči, tudi bojni krik ne manjka, celo traja še ko že izpeljem iz tunela, presrečna da sem zadela izhod. Nek kolesar, ki je ravno počival pred tunelom, se me je kar prestrašil. Tudi njega tole čaka, če le nima čelke s seboj.

Ja enkratno je bilo tole, zdaj se pa že veselim popoldanskega lenarjenja ob Soči. Pri Tolminu imava lastno plažo (kako se pride do tja pa ne povem, da ne bo naslednjič gužva:-)), zraven pa kampirava na prijateljevi parceli (tudi tega ne izdam J), tako da imava cel kamp samo zase.

Ne morem se upreti da ne bi zaplavala v smaragdni reki, čeprav tudi teh par zamahov spremlja bojni krik. Ampak samo na začetku, potem pa itak začneš mal hitreje dihat pa kričat ne moreš več. Ampak drugač pa res ni mrzla J

Pa sem mu rekla naj ne skače v vodo ker je nizka, on pa kar salto pa na glavo. Pa tud sem mu rekla da nafte tle ni J Pol sem ga pa ven zvlekla…no prej sem šla še po fotoaparat pa tole slikala J

Pa si je zaslužil še eno pivo:-).

Ker mi nekteri ne verjamejo, da tale ni fotomontaža, evo dokaz:

no a si je zaslužil pivo??????

TAJGA - nikoli ne reci nikoli

2011-06-19T10:53:00.000-07:00

No, pa je vendarle prišel dan, za katerega smo pred letom dni pri nas doma vsi trdili, da ne bo prišel nikoli več - dobili smo novega psa.

Ko smo pred časom izgubili starega Dona, smo si bili soglasni: nikdar več ne bomo imeli psa, saj je bila izguba prehuda, preboleča. Vzeli sta ga starost in bolezen.
Že 4-letnega Dona smo pripeljali iz zavetišča. Bil je prekrasen, zvest in ubogljiv in svoj novi dom je takoj vzel za svojega. Nekaterim psom pripisujejo prav človeške lastnosti, in če to drži, je bil Don vsekakor eden izmed njih. Nikoli ga ne bomo pozabili, za nas je bil edinstven.

A prav tako kot sem sama zatrjevala, da je Don nenadomestljiv in da nočem drugega psa, sem pred kratkim nezavedno izrazila željo po novem psu, in to celo javno, ne sicer zame, temveč za mojega moža - beri več o tem .

In držali so me za besedo, in zdaj jo imamo...mlado haskico po imenu Tajga. Stara je komaj 2 meseca, pri letu in pol bosta pa z možem že lahko tekmovala na tekih. Se že veselim da bom lahko navijala...

Tako pač je. Življenje gre dalje, in modrooka Tajga z nami. In najvažnejše od vsega je, da v še bolj pozitivno, športno smer.

Tajga se v novem domu odlično počuti, družbo ji delata sestrina ovčarka Brina in mamin beagel Hana. Lepo so se ujele.

nadaljevanje

Zdravilni rman

2011-06-14T14:14:00.000-07:00

Da ne pozabimo, zdajle je čas, da si naberemo mladih rmanovih cvetov in jih posušimo za čaj, kajti rman ima zelo veliko zdravilno moč.

Ker vsebuje veliko grenčin in eteričnega olja, pomaga pri različnih črevesnih in želodčnih boleznih:

- odprava neješčnosti, nervozen želodec

- odprava napenjanja, želodčnih in črevesnih krčev

- zdravljenje vnetij: vnetja debelega črevesa (kolitisa) in vnetja želodčne sluznice (gastritisa).

- nadalje odpravlja vretje v črevesju, zaprtje, zastoj vode, motnje v jetrih in žolčne krče.

- spodbuja pravilno delovanje ledvic

še metulji se bojujejo za zdravilni cvetni prah

zmaga je bila kratkotrajna - zmagovalca prepodi Polona in ker je večja in močnejša, mu ukrade cvet

nekateri cvetovi so tudi roza barve

Vsi ti ugodni vplivi na celotna prebavila olajšujejo in podpirajo krvni obtok in tako pride do izboljšanja srčnega utripa.

-rman izboljšuje in čisti kri, in s tem pripomore, da se hitro zmanjšajo vse težave protinskega in revmatičnega značaja.

- na krvni obtok ima tako ugoden vpliv, da se vse vrste krvavitev izboljšajo in normalizirajo (razne notranje krvavitve, mesečno perilo, zlata žila...)

Imam res čudovito knjigo iz leta 1959 o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabi, avtorja Richarda Willhorta, in opažam, da mnoge druge slovenske knjige o zeliščih navajajo kar celotne stavke iz te knjige. Zato bom tudi tu navedla citat iz te knjige o rmanu:

Zaradi vseh zdravilnih moči se rman najtopleje priporoča še posebej ženskam. Če bi ga pogosteje uporabljale, bi bilo prihranjenih mnogo skrbi, slabega počutja in neugodja.
Priprava čaja: 1 do 2 žlički rmana prelijemo s kropom, pustimo stati 5 minut in odcedimo. Pijemo po požirkih čez dan, 2 - 4 skodelice.

Ko zorijo jagode

2011-06-05T07:08:00.000-07:00

Moja nedeljska maša se odvija kar na domačem vrtu. Zame je lahko samo vrt prostor za pravo božjo gostijo.

Najprej pregledam, kaj nam je narava tokrat poklonila, občudujem prelepe sadove, kar je novega, fotografiram in potem vse, kar je zrelega, pojem.....:-)

gozdne jagode

ko zorijo jagode...

in češnje...

amreiške borovnice...

maline...

robide...

breskve...

josta...

hruške...

grozdje...

naberem še šopek zelišč (kamilica, žajbelj, meta, bezeg., lipa)

in življenje vedno najde pot, četudi sredi betona...mislim da je to sončnica, ki je pognala iz zidu pri kletnih vratih.

Četvorka gimnazijskih maturantov v Škofji Loki

2011-06-01T13:01:00.000-07:00

Pri mojih dveh fantičkih se je enemu letos gimanzija končala, drugemu se bo pa začela. Torej imamo letos maturo in valeto, juhuhu!!!

In takole so odplesali naši maturantje... kolk so luštni :-)

Odpisani

2011-05-25T07:29:00.000-07:00

V soboto so nas na Planini pod Golico zabavali Odpisani (bivši Riko in piloti). Prvič sem slišala tale komad ki je menda že full star in himna HK Jesenice. Ja pač ne hodim na hokej. V glavnem fantje razturajo, bil je super žur, sam stari rock. In hvala fantom da ste mi Suado na koncu še enkrat zaigrali.

Jih bom sigurno kdaj najela za kakšno obletnico popestrit.

In potem vidim na posnetku še mojega prjatla Cingsa, tako da tole pa moram objavit.

Kako premagati strah?

2011-05-23T13:25:00.000-07:00

Ponavadi se bojimo stvari, ki jih ne poznamo. Zato za premagovanje strahu obstaja samo en recept: naredi prav to, česar se bojiš!

Jaz sem ga šla kar iskat da mu zavijem vrat - tja, kjer je največji in najsilnejši - v podzemno jamo.

Že takoj pri vstopu sem ga začutila. Opazoval me je od vsepovsod, tisoče grozečih oči je bolščalo iz teme.

Skrivaj me je spremljal po poti, ki se je takoj nadaljevala strmo navzdol.

Dnevna svetloba je počasi pojenjala in kmalu popolnoma ugasnila in samo še soj karbidovk je metal po stenah grozeče sence. Takrat me je zgrabil, zasadil je vame svoje umazane kremplje. Od groze me je oblilo, v grlu me je močno stiskalo. Skoraj hropla sem, noge so od strahu otrdele. Kot paralizirana sem se s težavo pomikala naprej, saj je pritiskal name od vseh strani in skozi mene. Na vratu sem čutila dih njegove zlobe. Kot v najhujši nočni mori sem nadaljevala pot in poskusila usmerit pozornost v svoj korak, in res, vsaka preusmeritev pozornosti je za trenutek odrinila mojega grozečega spremljevalca.

Počasi so me prevzemale lepote podzemlja in trenutki brez strahu so postajali nekoliko daljši. Strahovi so se še vedno vračali, a z vedno manjšo močjo, dokler nisem zadnjega kar odpihnila. Pogorel je na živem ognju moje karbidke.
V trenutku sem se spet zavedla. A to je to? To je jama, lepa, ogromna podzemna dvorana. In takrat sem sprejela jamo kot jamo in ona je sprejela mene. Začutila sem njen mir, spokojnost in brezčasje in vse skupaj vdihnila globoko vase. In še enkrat in še nekajkrat za popotnico v ponoreli vsakdan tam zunaj. Strah pa je izginil, padel je v najglobje brezno, od koder ni vrnitve. Pregnale so ga lepe misli.

Tega je zdaj že pet let in vsako leto, ko se bliža Dan odprtih vrat v Marijinem breznu, se spomnim te zgodbe. Tudi letos bom tam, 4. junija, in če je kje kdo ki bi rad strah zgrabil za roge, prisrčno vabljen.

Vabilo je tukaj

Še malo o jamarstvu pa tukaj

Zeliščni vrt v cvetju

2011-05-13T11:35:00.000-07:00

drobnjak

ameriški slamnik

sivka

milnica

izop

kalifornijski mak

omamno dišeči kovačnik

gabez

poletna živahnost

rumeni rman

lučnik


pomlad

Ja pa je res lepo. Usesti se na klopco želja in občudovati te čudovite barve. A ne za dolgo, kajti vedno mi moj neutrudni škratek Veselko ponudi kakšno idejo in spet moram kaj novega naredit...

Kako je nastal ta čudoviti vrt in kdo je kriv za to, si lahko preberete

tukaj

Slovenija posvojila 3-letnega dečka iz Gane

2011-05-04T09:54:00.000-07:00

short english version

No Slovenija sama tukaj ni imela nič zaslug, vendar ta mala država premore največje srce vsega sveta. In to je srce moje sestre Petre, ki premore neizmerno moč, pogum in ljubezen, da pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. In kdo je to? Kdo drug kot afriški otroci, sirote brez staršev, ki nimajo na vsem svetu nikogar ki bi jih imel rad in skrbel zanje.
Marsikdo od nas bi si želel pomagat tem otrokom, a od želje do uresničitve je dolga pot. A ne za Petro. Zanjo je bil to samo korak v drugo smer, in samo en korak ji je spremenil življenje, njej in pa malemu 2-letnemu dečku, ki do takrat v svojem kratkem osamljenem življenju ni poznal drugega kot bolezen, bolečino in žalost.
Petra je navezala stike s sirotišnico v Gani, si kupila avionsko vozovnico, in sledila svojemu srcu v neznano deželo. Tam je pomagala pri varstvu in negi sirot in se močno navezala na malega Kofija, ki je bil v sirotišnici že skoraj od rojstva.


takole sta se spoznala

Kofijeva prva fotografija iz sirotišnice v Gani

Kofi je bil zelo bolehen, že večkrat je prebolel malarijo, trebušček je imel napihnjen, saj so ga ves čas spremljale gliste. Jedel je malo, le kako se ne bi slabo počutil. In nikogar ni imel, da bi ga vsaj potolažil.
Petra se je kmalu odločila za posvojitev. Postopek je potekal preko Velike Britanije, kjer tudi sicer živi, in je trajal več kot leto dni, leto dni hudih pritiskov in birokracije. Po vsem kar je prestala mislim da bi lažje in prej izpeljala kandidaturo za županjo Londona kot pa tole. A z močno voljo ji je uspelo. V tem letu je bila večkrat v Gani, zadnjih nekaj mesecev pa je morala preživeti tam, skupaj z otrokom, tako kot postopek zahteva.

Krst v Gani

Končno je po dolgih mesecih prišel dan, ko sta imela vsa potrebna dovoljenja, da odideta domov, v London, kjer sedaj živita. Po navodilih socialne službe morata vsaj leto dni neprekinjeno ostati tam, da se otrok dobro privadi novemu življenju in začuti, kje je zdaj njegov dom. Kar dobro mu uspeva, čeprav je govorno še malce zaostal, a bo vse nadoknadil. Je razigran, vesel otrok, saj je zdrav in ima mamico, ki ga ima brezmejno rada.

končno doma

Cvetna nedelja v Londonu

veselje ki ga ni kraja

Komaj čakam da prideta domov v Škofjo Loko, to bo veselica :-)

P.S: Petra sicer ni preveč navdušena da bi Kofija preveč razkazovala po spletu, a tako lepa zgodba pač mora biti objavljena, saj podobnih zgodb s tako srečnim koncem res ni veliko. Sploh pa ne ljudi kot je ona, ki so sposobni nadčloveških dejanj, saj je celo ustanovila fundacijo za pomoč sirotam v Gani, gl. povezavo...
http://www.humanbeingbest.com/

Za velika dejanja je potrebno veliko srce. Le komu od nas bi lahko uspelo kaj takega?

Nadaljevanje lahko preberete tukaj

Iskanje novih jam po brezpotjih Jelovice

2011-04-26T12:47:00.000-07:00

Udeleženci: Andreja, Brina, Marko, Simon in jaz (vsi člani DRP Škofja Loka ) in seveda kuža Srečko

Pustolovsko-raziskovalna žilica nas je gnala na to Velikonočno soboto po prostrani divjini planote Jelovice. Vsem nam je skupna želja po odkrivanju krajev, kamor še ni stopila človeška noga, niti jih še ni ugledalo človeško oko. Skoraj ves dan smo se brezskrbno potepali po gozdovih, kamor pohodnik nikoli ne zaide, in iskali nove, še neodkrite vhode v podzemlje našega ljubega planeta.

Možnosti, da odkrijemo novo jamo, so kar precejšnje, teren je pravi, pa tudi ne tem območju imamo raziskano že eno kar precej globoko brezno. Sploh nismo podvomili v neuspeh, polni upanja in kar malce otroške zagnanosti smo se zapodili v to divjino. Neutrudno smo lezli v strma pobočja, preverjali vsako potencialno luknjo in hkrati neizmerno uživali v tem divjem, od vsega sveta odmaknjenem svetu.

drevesne gobe

le tale lovska opazovalnica spominja na občasno pristonost človeka

Po gozdu leži ogromno podrtega drevja in skal, ki so jih prinesli plazovi. Pred leti je na tem območju divjalo hudo neurje, ki je ruvalo drevje. Uničena je bila ogromna površina gozda, ki še danes izgleda precej žalostno.

Popolnoma sveži jelenovi iztrebki so nas kmalu opomnili na to, da najbrž motimo živalski vsakdan, zato smo se trudili zganjati čim manj hrupa. Živali se nagonsko bojijo človeka, a žal še premalo, saj smo bili ob enem prejšnjih obiskov Jelovice priča krvavemu divjemu ulovu. Skupina moških je stala ob velikem, starem marcedesu, na tleh pa je v okrvavljenem snegu ležala pravkar ustreljena srnica. Kar hitro smo odpeljali naprej, da ne bi še mi postali kakšen divji plen. Pri ljudeh s puško nikoli ne veš...

Tokrat so bile edine živali, ki sem jih videla, mravlje na svojih ogromnih mravljiščih, in seveda se niso dale zmotit pri svojem neutrudnem delu.

garačke

Medvedjih brlogov se ni bilo bati, saj je rjavi medved tu le občasni obiskovalec, a tudi pri medvedih nikoli ne veš...Ris je pogost, prav tako jeleni in ostala srnjad.

Planinski orel, sokol in sova so stalni prebivalci, pa tudi teh nismo imeli čast videti. Manjši ptički pa so nas ves čas spremljali s svojim neutrudnim čebljanjem. Seveda pa nas je ves čas vodil GPS pod nadzorom glavnega vodnika Markota. Brez tega in brez zemljevida bi se lahko kaj hitro zgubili (vsaj jaz bi se).

Marko se je zelo dobro pripravil na akcijo

Po nekaj urah smo našli čudovito (ne, ne jamo) jaso, ki je kar vabila na malico in počitek. In res smo si privoščili lenarjenje na toplem spomladanskem soncu, ki je kar trajalo in trajalo. Takle brezskrben dan je res kar za zapisat v zgodovino.

le kuža Srečko je bil neutruden

Pred nami je bila še tretjina krožne poti nazaj do avta, časa pa še več ko dovolj za iskanje tistega, po kar smo prišli. In odločili smo se, da danes najdemo vsaj eno jamo, če ne več. In zakadili smo se navzdol, vsak po svojem pasu terena. Res veliko je jam, ki bi lahko bile tudi brezna, vsaj tako se vidi od daleč - jama, obdana s skalno steno, in ti prihajaš vse bližje in bližje in upaš, da se boš kmalu zazrl v neskončno globino - a jama se po metru ali dveh konča in vse prehitro zagledaš dno, prekrito s snegom ali vejevjem. Škoda, pa tako fletno brezno bi lahko bilo. Občutek je kot bi iskal gobe, pa že misliš da si zagledal krasnega jurčka, v resnici je pa le tako obrnjen drevesni list.

lahko bi bilo brezno, če ne bi bila samo ena luknja :-)

Nič zato, gremo dalje, nikamor se ne mudi. Zelo previdno se spuščamo po pobočju, lezemo čez podrta dreves in pod njimi, preko skal in ves čas pazimo, da se preveč ne oddaljimo drug od drugega. Kar naenkrat zaslišim klic, ja končno klic, ki smo ga vsi že ves čas tako težko čakali: JAMAAAAAAA.....GREM V JAMO..........

Z Andrejo sva si bili precej blizu in obe naenkrat prestaviva iz prve kar direktno v peto prestavo, nič več previdno, kar po luftu letiva do kraja, od koder je prihajal Markov glas. Preskakujeva skale, preplezava strmino in v čimkrajšem možnem času pridrviva do kraja, ker so stali ostali trije poleg luštnega brezna kako pa drugače kot nasmejanih ust. Takoj čestitam Simonu, ki ga je prvi zagledal.

Simon z globinomerom

Vsi zavidamo Markotu, ki je imel edini s seboj vso potrebno opremo za spust in tako tudi privilegij prvopristopnika. Jaz osebno bi mu vseeno dala prednost, ker se vedno bojim da bi naletela na kakšnega partizana. V teh krajih ne bi to bilo prav nič nenavadno.

precejšnja krušljivost terja posebno pozornost pri spustu

Na skalni polici malo nižje zagledamo gnezdo z modrimi jajčki, najbrž od škorca. Kot nalašč na velikonočne praznike naletimo na naravne pirhe in nova jama takoj dobi ime - Pirh.

naravni pirhki pod robom brezna...Marko bi jih prav lahko spotjo malo pogrel :-)

Globina brezna je dobrih 10 m., ravno dovolj za vpis v Kataster jam. Na dnu je led in ledena zavesa, ki obljublja nadaljevanje jame. Marko vzame koordinate, prihodnjič se vrnemo da jo do konca raziščemo in zmerimo.

Simon že vpije od spodaj da je našel še eno brezno, a po ogledu ugotovimo, da ima komaj 7 m. globine in ga naslednjič ne bomo zmerili, označili smo ga pa vseeno.

Tako smo akcijo za tisti dan kar uspešno zaključili, nadaljujemo pa seveda prihodnjič, saj imamo v planu najti še kaj večjega.

pohod ob polni luni na Blegoš 18.4.2011

2011-04-19T09:03:00.000-07:00

S sodelavci si večkrat kar sami organiziramo kakšno akcijo, ki jo imenujemo team building. To nam zelo pomaga utrjevati dobre odnose v pisarni. Najrajši gremo v kakšen hrib da se malce razmigamo in tokrat smo si izbrali pohod ob polni luni na Blegoš.

ker smo bili precej zgodnji, smo imeli tudi priložnost opazovati prelep sončni zahod

Koča na Blegošu je ta teden ob delavnikih še zaprta, zato smo si pri koči postregli z dobrotami iz nahrtnika...njami...

Pri vzponu na vrh si ne moreš kaj, da se ne bi ustavil in prisluhnil naravi. Ob večernem mraku se še vedno sliši žvrgolenje ptičkov, ki kljub maminem pričivkavanju nočejo in nočejo v posteljo.

Na vrhu ob času, ko se zvezde ravno pričnejo prižigat. Lune še ne vidimo.

V uživanju v večerni zarji se odpre sedma čakra, to kmalu ugotovimo, saj pogovor kar sam od sebe zanese v duhovnost.

Preko sedme čakre, ki se nahaja na vrhu glave, se menda povezujemo z višjim izvorom - vesoljem, bogom, univerzalno inteligenco ali kakorkoli že to poimenujemo. Omogoča nam razumevanje in spoznavanje sebe, življenja in vesolja. O tem pa res začneš razmišljat, samo da malo opazuješ zvezde.

Sodelavka nam je razlagala o terapiji, kako si predstavljaš da si se ukoreninil in da si po koreninah črpaš moč iz zemlje, ki prečisti tvoje telo. Sem tako resno vzela da sem se potem komaj premaknila z mesta, nekaj korenin se mi zdi se pa še danes za menoj vleče :-)

moj nos, konkreten, tak kot mora biti, da se vsaj vidi.

Pa smo jo le zagledali, čudovito oranžno rdečo kroglo, ki se je počasi dvigala nekje izza daljave.

Res je skrivnostna tale naša luna, ne moreš si kaj da je ni bi kar gledal in gledal. Pa smo se le odpravili domov in ona nam je sledila vso pot, in ugani kdo me je čakal doma, prav nad hišo ? Tega res ne razumem, kamor sem šla, povsod je bila tudi ona....polna luna!

Dryland sleddog Logatec - vse se da če se hoče

2011-04-17T10:59:00.000-07:00

galerija slik iz tekmovanjaV Logatcu se je ta vikend odvijalo tekmovanje z vlečnimi psi. Tekmuje se v treh kategorijah:
* Tek s psom (canicross)
* Kolesarjenje s psom (bikejoring)
* Vprega s psi (carts)
Že lani sem si ogledala to tekmovanje in najbolj zanimivi so mi bili zelo raznoliki pasji obiskovalci in seveda tudi psi tekmovalci. Če kdo misli da je tovrstno tekmovanje mučenje psov, se zelo moti, saj psi v teku neznansko uživajo.
A letos sem si tekmo ogledala iz čisto drugega vzroka, ne bi je zamudila za nič na svetu, saj se je moj pogumni mož pred 14 dnevi odločil, da bo kar tekmoval. Prijatelj Matjaž mu je posodil psa haskija in brez posebnih priprav se je podal na tekmo. Niti ni nikdar tekel, za trening je samo enkrat pretekel 4 km, zdaj se pa pri svojih 48.ih prijavi na tekmo, katere proga je dolga 5,3 km, starostna kategorija za moške pa samo ena, od letnika 1996 naprej... Saj je prav, če je že trmast, naj to dokazuje na športnih izzivih. In on je pravi dokaz, da se vse da, če se le hoče. In menda se bo to zdaj začelo zares, saj je bil z rezultatom tako zadovoljen (komaj 6 minut je zaostal za zmagovalcem), da komaj čaka da začne trenirat za naslednjo tekmovanje in svoj rezultat izboljša še za kakšno minuto..Bravo, samo čestitam mu lahko in ga povsem podpiram. Sicer medalje ni dobil, zato sem mu eno prav posebno kar kupila :-)

ogrevanje

Tekmujeta Ivan in Ark

start je popolnoma uspel

Ala....

na cilju oba vidno utrujena in zadovoljna

Nove medalje se kar ni mogel nagledat , res je luštna igračka, žogica na vrvici, zdaj rabi samo še svojega psa.

galerija slik iz tekmovanja

zgodba se nadaljuje

naš šolar

2011-04-02T00:36:00.000-07:00

Naš Luka, ta mulc, namesto da bi dobil dve okoli ušes, je pa dobil svoj kipec v spomin na cvek, ki ga je pokasiral pri matematiki v 9. razredu.

Zamislila sem si ga nekako takole: šolar stoji na knjigi od matematike in brezbrižno zre nekam stran, kdo ve kam si je tokrat zamislil.

Pa saj je obljubil, da bo oceno popravil, pa vem da bo res...upam samo da še letos...

No takole pa je ta kipec nastajal:

takole izgleda v grobem, zdaj pa je na vrsti fina obdelava - žokanje in brušenje iz vseh strani, tko da upam da bom na koncu zadovoljna. Saj čisto popoln pa tud ne sme bit, ker pol mi ga lahko še kdo ukrade :-)

Čevlji mi pa povzrocajo težave, saj ni čudno ko mu noge tako hitro rastejo :-)
Najprej je bil eden prekratek, sem ga doštukala, potem je bil preozek, pa drugi prekratek, potem sem pa kar oba odbila in na novo prilimala. Zdej pa kar je, je. Če se odlomi, bo pa potrebno vstavit štift in še enkrat zalimat.

K sreči kar drži


Zdaj je pa že skoraj gotov, še malo pobrusim in povoskam. Saj sem ga kar hitro naredila, v 14 dneh.. No sej sem še kar pridna. Luka pravi naj mu zmanjšam nos, da je prevelik. Sem rekla da bom, ampak šele potem ko bo popravil matematiko :-)

Tu pa si lahko preberete, kako sem začela rezbarit

Pokljuka

2011-03-05T09:30:00.000-08:00

Zimski raj smučarskih tekačev

Iz Rudnega polja proti planini Javornik

planina Javornik

v klancu malo počijem, seveda samo zato da mal poslikam :-)

planina Javornik, pozimi dostop z avtom ni mogoč

Dandanašnje Pepelke puščajo svoje čevlje že vsepovsod...

Glas harmonike se sliši daleč naokrog

mi pa juhuhu v ritmu polke...

planina Kranjska dolina

proti Rudnemu polju

šolsko tekmovanje v smučarskih tekih, mi pa uživamo na Pokljuški plaži ob kuhanem vinu - zasluženo!

Treking po Polhograjskih dolomitih 6.2.2011

2011-02-11T11:07:00.000-08:00

Nedelja je bila sončna in kar malo prevroča za začetek februarja...

fotografije

Mangrt 8.2.2011

2011-02-10T10:59:00.000-08:00

Kulturni dan smo letos odlično izkoristili...

fotografije

s kolesom na Mangrt

Rogla v januarju

2011-01-30T11:15:00.000-08:00

Za pravo zimsko pravljico je bilo letos potrebno it kar malo višje....

fotografije

Miklavževanje v Puštalu (pri Škofji Loki)

2010-12-06T11:22:00.000-08:00

Letos so bili pa parkeljni še posebno hudi, saj je bil menda vmes en taprau :-)

fotografije

Smučanje z Blegoša

2010-03-14T10:03:00.000-07:00

Velika planina februar 2010

2010-02-20T08:56:00.000-08:00

V petek popoldan iz Kranjskega Raka peš proti Zelenemu robu

ob petih popoldan

Zvečer pred 6.uro pred Domžalskim domom, čez 10 minut se na poti proti naši Kresnički megla spusti tako, da nismo videli NIČ!

Zjutraj ob 7ih - pogled skozi okno Kresničke

zjutraj smo se morali odkidat

prvi jutranji žarki

Nad zelenim Robom

jutranji sprehod, še pred ratrakom

pogled proti dolini

zimska pravljica

Ratrak je pognal ob 8.uri, takoj za njim pa midva z Lukom. Prvi smučarji, ki so prišli z gondolo, nama že vriskajo od navdušanja, midva imava pa celo smučišče dobre pol ure čisto zase :-)

V nedeljo popoldan se na smučeh vračamo do Kranjskega Raka

žal gre pot navzdol najprej navzgor, pol pa šele dol :-)